KROFI pa smo spet tam…

KROFI

Pa smo spet tam …

 

Kar veliko časa je že minilo od mojih prvih krofov. No, ne mislim na tiste, ki sem jih pojedla, ampak na tiste, ki sem jih spekla sama …

Prava avantura je bila povezana s tem projektom. Radames je pel triumfalni marš v moji kuhinji, ko so krofi dobivali rumeni venček. In ko je v sekundi venček porjavel, sem ga s kuhinjsko krpo nagnala nazaj v Egipt in pri tem omenjala Verdiju njegove ožje družinske člane. Sledile so raziskave, mentorstvo za peko krofov in tako se je krof s fanfarami vrnil na naš jedilnik.

Ta prispevek je med starejšimi na najinem ne še tako obsežnem blogu. Ne upam se motiti našega Admina, ki ima pomembnejše projekte, kot da mene uči, kako naj bralca beseda TUKAJ pripelje na ta članek in se pri tem še obarva modro in je podčrtana. Do naslednjega pusta se bom že naučila.

Če koga zanima, lahko “skrola”. Tako sta me moja otroka podučila, da se pove za iskanje starejših objav.

Letos sem na koncu popustila in naredila ameriške krofe, čeprav poante teh še ne razumem. Zakaj krofu vzeti najboljši del, sredico?! Ko zagrizeš v sredico, se slastni nadev zlije v usta – ali je to mojstrsko pripravljena marmelada, čokoladni “ganache” ali pa slaščičarska vanilijeva krema. V sredici je sorazmerje med testom in kremo najboljše, vsega je tam dovolj! No, nisem imela izbire in sem pričela delati tudi ameriške krofe. Raziskovala sem različne recepte, naredila lastne izpeljanke, združevala sem jih z različnimi prelivi. Vsi še čakajo na objavo, a ker je sezona virusov, gripe, adeno in RSV, za vse to nimam časa, saj sem utrujena. Ne utrujena za peko ali kuhanje, ampak za pisanje in filozofiranje na temo vpliva alkoholnega kisa na rdeče žametne krofe. Vendar bom naredila tudi to, obljubim.

 

Za pusta so zaželeni tradicionalni krofi, luknjasti so na klopi za rezervne igralce. Slučajno sem bila na pustni vikend v Splitu (slučajno, ta je pa dobra!). Glede na čas, ki sem ga imela na voljo, sem morala recept nekoliko prilagoditi. Sestavine so ostale enake, tudi priprava, le čas vzhajanja sem morala prilagoditi. Tja sem prispela v petek, na Dolenjskem je bilo velikooo snega in še več megle, po Mali Kapeli pa nas je zaslepilo sonce in smo hitro dali očala na nos ter jih do nedelje, ko smo šli mimo odcepa Zadar 2 in uživali v sončnem zahodu, nismo sneli z obraza. A naj se po takem vremenu zaklenem v stanovanje in privežem na kuhinjsko ploščo ter delam krofe?! Vem jaz, po koliko so packi v Šentjerneju.

Da se vrnem k sončku … Torej načrt za dan in pol je bil srečati 15 prijateljev in prijateljic, odnesti knjigo gospe Zdenki, oglasiti se pri sosedah, odčitati vodomer, obiskati dve gostilni, sprehoditi se po kopališču Bačvice in gledati folk, kako se kopa in igra picigin pozimi, kofetkati na obali, si urediti obrvi v salonu Malla, poiskati v trgovini nekaj stvari za v kuhinjo, iti na predstavo stand up komika Šarića v dvorano Lora.

In uspela sem! Čeprav sem stavila proti sebi ….

 

Zjutraj sem zamesila testo, namesto ročnega pretepa testa s pomočjo kuhalnice sem poklicala na pomoč spiralne nastavke mešalnika. V veliki posodi je testo vzhajalo do dvojnega volumna. Pazljivo smo hodili po kuhinji, da ne bi naredili prepiha in povzročili spontane implozije krofov. Od nekdaj so me strašili, da je to ključna faza pri vzhajanju testa. Naslednje leto se bom lotila izziva; vsako stopnjo bom izpostavila prepihu, skakanju in jih soočila tudi z ostalimi miti ter legendami.

Do odhoda na kavico sem testo še premesila, razvaljala in ga izrezala na krogce. Te sem pokrila z odejico in jih pustila, da “pančkajo”. Že vnaprej sem se jim opravičila, da se bom k njim vrnila takrat, ko bo meni ustrezalo. Upala sem, da bo dejstvo, da v Dalmaciji še ni plinifikacije, upočasnilo njihovo vzhajanje.

Sprehodila sem se po zahodni obale Rive, jugo je spremenil smer in se prepričljivo našemil v burjo. Sonček se je igral z mojimi pegicami, starostnimi … Nikakor se mi še ni šlo domov.

Krofki so bili prave velikosti. Cvretje sicer ne vzame veliko časa, vendar tega vseeno nisem imela dovolj, zato sem se po prvih dveh turah cvrenja prvič odločila, da bodo vzhajali tudi v hladilniku. Do jutri. Kar bo, pa bo. In je bilo presenetljivo dobro.

Počasi so se dvigovali ne glede na nizko temperaturo. Celo so bili še lepši kot prvi, ki so vzhajali pri sobni temperaturi. Vseeno sem jih pustila na sobni temperaturi eno uro in jih šele nato potunkala v vroče olje. Ampak, kakšno napako sem naredila?! Barbara mi je zadnjič prinesla cel nabor marmelad. Sem jih že videla – zložene ena zraven druge, vsaka s svojim faktorjem. In seveda … pozabila sem jih prinesti. Poskušala sem jih najti v bližnji trgovinici, ne toliko založeni. Videla sem podoben mavrični razpon barv in se zagledala v ogromen kozarec zelo znane marmelade, ki me je spremljala celo otroštvo. V kolonijah, na izletih, v hotelih na ekskurzijah, doma, ko je zmanjkalo domače. Bila je obvezen del otroških zajtrkov. Ni me zanimalo, kolikšen je sadni delež v njej in ali ga sploh je kaj. Odločila sem se, da moja otroka morata poskusiti ta del moje dediščine.

Polnila sem krofe z reliktom zgodovine, nobenem krofu ni padel venček s pasu (ne krona z glave) zaradi marmelade z 0,5-odstotnim deležem sadja, če ga sploh vsebuje toliko …

Sestavine

 

500 g gladke moke

80 g sladkorja

sveži kvas (40 g)

80 g masla

1 jajce

3 rumenjaki

2,5 dl mleka

žlica (»štamperle« je boljša merska enota) žganja iz vrtnic (jaz ga žal nisem imela, pa sem dodala maraschino)

skorja ene limone

ščepec (skoraj čajna žlička) soli

vanilija (ekstrakt, sladkor ali strok – vse šteje)

 

Postopek

Moko presejemo v veliko skledo. V toplem mleku stopimo kvas in dodamo žlico sladkorja, da se dopingira. Naredimo vdolbino v moki, vanjo damo spenjeni kvas in ga z malo moke pomešamo ter pustimo, da nekaj časa počiva. V kozici rahlo segrejemo ostanek mleka (če je mrzlo), dodamo omenjeno žlico alkohola po lastni izbiri, vendar lahko pred tem opravimo kontrolo kakovosti slednjega živila. Dodamo še sladkor, sol in maslo. Ko se segreje (ne sme biti vroče), pazljivo dodajamo moki s kvasom, nato dodamo limonino skorjo, eno jajce in en rumenjak. Tokrat nisem tolkla testa s kuhalnico, ampak je električni mešalnik s spiralnimi nastavki lepo opravil sicer moje delo. Počasi so se začeli pojavljati mehurčki, testo je postalo gladko in sijajno. Pustila sem ga, da je vzhajalo na toplem vsaj 2 uri (da se je podvojilo), premesila sem ga, razvaljala, z modelom izrezovala obročke in jih položila na pomokano kuhinjsko brisačo. Vzhajali so, dokler se nisem vrnila s sprehoda …

Segrela sem olje in jih pazljivo obračala z vzhajano stranjo navzdol. Počakala sem nekaj minut, ne da bi umaknila zenice s termometra (odkrila sem, da se reprezentativni venček na krofovem ekvatorju pojavi in obdrži v temperaturnem razponu od 165 do 175 C), obrnila, počakala 2 minuti in jih dala na papirnato brisačo. V dresirno vrečko sem dala omenjeno marmelado mojega otroštva in jih z njo napolnila.

Ko sem potrjevala naslednje srečanje s prijatelji in si nanašala maskaro na trepalnice, sem v ogledalu zagledala, da jih ni več na podstavku. Vsi prisotni so odklonili dati izjavo o izginotju, pa sem odprla X spise! No, če pride agent Moulder, bom zamesila še eno turo … Z veseljem.