MARELE (orjaški dežniki)

MARELE (orjaški dežniki)

 

Obožujem gobe, čeprav je moje poznavanje gob zelo omejeno, nanaša se samo na postopke zdravljenja in še to ne nujno z dobrim izidom.

V Splitu oziroma njegovi okolici smo nabirali le šparglje. Pri poslušanju zgodb o strupenih gobah in usodnih nepazljivih nabiralcih smo dobivali kurjo polt. Prestrašeni smo se spraševali, zakaj jih ljudje sploh jedo, če je to bolj nevarno kot ruska ruleta.

Prve gobe, to so bili šampinjoni v škatli z deklaracijo, je oče prinesel domov nekega večera. Nezaupljivo sem jih opazovala. Mati jih je rutinsko očistila, nasekljala peclje, česen ter peteršilj in jih dala naravnost na ploščo. Vonj, ki je ob tem nastal, je bil zame nekaj povsem novega, zapeljivega. Juhica, ki se je nabrala v majhnih klobučkih, je bila bogata z novim žlahtnim okusom in čudovito aromo. Zame so se odprla vrata do uživanja zaradi novega do sedaj eksotičnega naravnega dragulja.

Ta ljubezen se je nato poglabljala s še boljšimi gobami, kot so štorovke in jurčki. Juhe in rižote z njimi so postale redne na našem jedilniku. Aktivno sem iskala tudi recepte za pripravo jedi z mavrahi (rečejo jim tudi smrčki). So zelo okusni, a jih je zelo težko dobiti.

Celo za toplo predjed na svoji poroki sem predlagala eno jed z jurčki, eno pa seveda morsko, s škampi. Čeprav so bili zelo dobri, klapa je medtem pela Adio, Splite moj, pa mi takrat niso teknili. Hmmm, ne vem, zakaj …

Vesela sem, ker jih sedaj lahko kupim v trgovini. Ne upam se jih namreč kupiti ob cesti, saj je v meni še vedno prisoten tisti strah iz otroštva.

Gozd, ki je v bližini naše hiše, je bil zame pred prihodom psa Rica v našo družino le dekoracija razgleda. Nikoli nisem šla vanj. Zdaj pa se z Ricom pogosto odpraviva tja.

A lansko leto tam nisem opazila niti ene gobe. Videla sem celo jato ptic ujed, množico veveric, družino srn, kakšnega slepca, na srečo nobenega gada ali modrasa, a nobene gobe in borovnice. Letos pa je v tem gozdu kot na plaži, saj me gobe v njem spominjajo na sončnike. Skrbno in navdušeno jih naberem med sprehodom in nato nesem na pregled k sosedi. Njeno strokovno oko potem oceni, da so to ”marele”, ki so odlične za na krožnik. Pa še razmeroma enostavno se jih prepozna, če jih seveda ne zamenjaš z mušnicami …

So velike, imajo ploščat, luščeč se klobuk in premakljivo krilo. Ko sem sosedi povedala, da jih je veliko, je šla naslednji dan z mano in psom ponje. In ob tem sem hitro ugotovila, da je pravi “stručko”; njene oči kot rentgen “skenirajo” podrast, grmičevje, visoko travo … Uči me, kako jih pazljivo pobrati, odložiti v papirnato vrečo ali košaro.

Nisem se odločila za košaro, na glavi pa sem imela roza, ne rdečo kapico. Gede na to, da so na Gorjancih volkovi napadli ovčke, raje ne tvegam s košaro, ampak vzamem papirnato vrečko. Ko grem globlje v gozd, se me ob tem poloti nelagodje, Rico se naenkrat umiri, njegovo telo postane trdo kot kip. Vidim samo njegovi nosnici, kako se komaj premikata. Meni preostane le upanje, da je zavohal veverico ali srno, ne pa živali, ki ima čekane ali očnike.

No, naj se vrnem k osrednjim junakinjam tokratnega zapisa, torej h gobam. Počasi se tudi meni odkrivajo sončniki, ops … dežniki. Košara sicer ni polna, a vendar ravno prav dežnikov za naju dve.

Predlaga mi cvrtje. Te kuharske tehnike ne maram preveč. Pečeno jajce mi skrije pravi okus. No, tudi podplat – če ga lepo ocvreš – ti lahko tekne … Za prvič se odločim popeči jih v ponvi. Da so pogojno užitne, morajo biti toplotno obdelane. Šele potem se odločim za cvrtje. Nekateri dežniki so tako veliki, da gre samo eden v veliko ponev. Rostbif med gobami! Povzetek – moja nova super goba!

V drugih jezikih je znana kot senčnik, v slovenščini pa se ji reče dežnik. Gobarji so očitno ocenili, katero okolje ji ustreza, in tako prevedli latinsko ime Macrolepiota procera. Italijani jo imajo radi ocvrto in s parmezanom. Prav tako sem jih pripravila tudi jaz. V nadaljevanju opisujem dva načina, kako jih lahko pripravite.

 

Prvi recept

Pekla sem jih v ponvi brez cvrtja na naravnen način.

Prej sem jih obrisala z vlažnim prtičkom, saj nimam specializiranega gobarskega čopiča, da bi z njim odstranila prah in morebitne majhne prebivalce na njih. Dežniki so tako visoki, da ni strahu, da bi jih zemlja umazala. Narezala sem jih na kose in nato popekla na olivnem olju. V drugo sem dodala košček masla, ki jim je dodal novo dimenzijo okusa. Velikokrat sem slišala, da imajo gobe okus po zemlji. Tega ne vem, saj nikoli nisem jedla zemlje. Imela sem dovolj, če ne celo preveč, mineralov in vitaminov. Te gobe imajo nek nežen okus, ki je svilnat ob dotiku z jezikom in elastičen, vendar ne gumijast. No, ko me je “marela” prevzela, sem ji dodala malo česna in peteršilja, pa tudi poper se odlično znajde v njeni družbi. Vendar ničesar ne sme biti preveč.

En košček koruznega kruha, ki so ga spregledali otroci, sem popekla v isti ponvi in malica je bila vrhunska.

Drugi recept

Pripravila sem ocvrte sončnice (očistila klobuke z mokrim prtičem in pustila klobuke cele).

Stepla sem tri jajca, jim dodala tri žlice naribanega parmezana, dve ali tri žlice nasekljanega peteršilja in ščepec soli.

Osušene klobuke sem pomočila v jajčno zmes in nato v drobtinice. V taki odejici sem jih postavila v hladilnik, da zmes iz jajc in drobtinice ne bi razpadla. V ponev sem nalila toliko olivnega olja, da je prekrilo ponev, ne sme pa klobuk plavati v njem kot meduza v morju. Počakala sem, da je vsak klobuk dobil zlato bravo. Nato pa je bilo vse usmerjeno samo še v kulinarično uživanje.