BRESKEV MELBA

 

Moj glas trenutno zveni tako, kot da bi žagali hlod z ročno žago. In še to obrnjeno na napačno stran. Joe Cocker (na žalost pokojni pevec) je lirski sopran, če se sedaj primerjam z njim. No, nisem nameravala iti na avdicijo za vlogo Kraljice noči v operi Čarobna piščal ali morda za vlogo v Lucii di Lammermoor, vendar svoj glas potrebujem, saj je moje osnovno delovno in siceršnje »orodje«. Predpisali so mi govorne vaje, abdominalno dihanje, tiho govorjenje … A še kar naprej škripa ali pa je molk. Vendar vem, da je to le moje trenutno stanje.

Tako sem se zavlekla v svoje misli, Rico me začudeno gleda, ostali doma slavijo in načrtujejo pohod v Ljubljano, kjer bi vložili zahtevo, da moja fonijatrinja postane Slovenka leta.

Razmišljam, kako bi manj obremenila glasilki.

Potrebujem glas, da bi možu rahlo do zmerno nervozno nergala, občasno jezno (redko, ok, ne ravno redko) nanj vpila, dobrohotno opozarjala otroke in jim občasno pametovala.

Potrebujem glas za dolge kave, včasih tudi za videokavo z oddaljenimi prijateljicami ali v živo, ko filigransko natančno opisujem dogodke prejšnjega tedna v družbi glasnega smeha.

Potrebujem glas za Rica: »Vstani, sedi, lezi, bravo, fuj to! KAM GREŠ?! PUSTI SRNOOOOO! RICOOOOO!«

Potrebujem glas za kakšno besedo s sosedom, prijazen čvek s prodajalko. Skorajda sem pozabila …; kje je pa glas, ko komentiram druge voznike, ko se peljem v avtu, za kakšno hitro omembo družine?!

Petje? Namesto žametnega alta iz glasilk prihaja samo grob zrak, podoben sesalcu, kot da glasilk ni. Vendar so, videla sem obe glasilki na zaslonu, vsaka ima po en vozel v velikosti cmoka. Verjetno se mi dozdeva, da so se cmoki naredili, če pogledam zgornji seznam. No, mimogrede, ta cmoka sta me spomnila na en recept, ki ga predstavljam v nadaljevanju.

Molk, opera in (ne)petje so mi dali idejo, kaj naj naredim z vinogradniškimi breskvami, ki mi jih je domov prinesla soseda Sonja.

Prvič sem se z njimi srečala kmalu po tistem, ko sem prišla na Dolenjsko. Ate jih je prinesel iz zidanice. Do takrat nisem vedela, da takšne majhne frnikole, ki se jim reče breskve, sploh obstajajo. Ampak kakšna aroma, kakšen okus, vonj, čudovite sadne kroglice … Koliko dela imate vi z njimi? Jaz sem se zelo pripravljala, ko sem iz njih prvič kuhala marmelado. Tako so nežne, da že drugi dan dobivajo črne starostne pege in če jih hitro ne obdelate, so že sadna žalostna zgodovina.

Torej nujno sem potrebovala kozarce, veliko posodo za kuhanje, ogromno sladkorja in časa. A vsega tega ni bilo na voljo to soboto. Obranila sem se večje količine in vzela ravno toliko, da bi lahko naredila sladico, posvečeno eni od najbolj znanih sopranistk ob koncu devetnajstega stoletja.

Nekoč sem prebrala, da je znameniti francoski kuhar Aufguste Escoffier iz hotela Savoy za znano zvezdo pripravil toplo-hladno sladico, da bi ji prihranil glas za zahtevno opero Lohengrin. Vendar originalni recept iz njegove knjige ne omenja, da je bila katera koli sestavina postrežena topla. Prav nasprotno. Postregel ji je svežo breskev na vanilijevem sladoledu v srebrni skodelici, ki jo je umestil v iz ledu izdelanega laboda. Vse naj bo mrzlo, saj tako bolj ohladi nadraženo grlo. Ja, zdi se mi, da je imel veliki šef to v mislih.

Kasneje, ko je menjal službo in (verjetno prek zavoda za zaposlovanje) dobil novega delodajalca Ritza, je verjetno moral uveljavljati konkurenčno klavzulo in spremeniti recept. Tako je dodal malinovo omako ter olupljene na tanko narezane sveže mandlje. V svoji knjigi je ob tem genialno enostavnem receptu, ki poudarja vsako dobro lastnost posamezne sestavine, dejal, da če spremenimo samo eno sestavino, to ni več recept Melba. Torej moj recept ni njegov, vendar sem ga imenovala enostavno – »Aromatične dolenjske vinogradniške breskve na pouštru iz vanilijevega sladoleda, oreng oblite z malinovo omakco«. Že vidim slaščičarne v Ljubljani, kako masovno uvrščajo moj recept s tem nazivom na svoje menije.

 

Za 4 osebe (v mislih imam našo družino) potrebujete:

• 32 vinogradniških breskev (Res so majhne! Več je dela kot sadja.).

Za sirup, v katerega jih boste na hitro potunkali

(Escoffier je dal 6 velikih breskev v navadni krop), potrebujete:

• 3 skodelice vode,
• 1,5 skodelice sladkorja, 1 vanilin strok,
• 1 cimetovo palčko.

Ta sirup sem potem zmrznila in ga bom izkoristila še za kakšna jabolka ali hruške. Učim se od moža …

 

Potrebujete tudi 2 kepici (kepi) vanilijevega sladoleda. Zaenkrat še nimam strojčka za sladoled, a ko ga bom nabavila, bo seveda tudi sladoled domač. Tokrat sem poslala sina v trgovino po banjico sladoleda.

Za malinovo omakco potrebujete:

• 250 g malin in
• vrečko cimetovega sladkorja. Lahko ga kupite že narejenega, v izvirnem receptu je Escoffier predlagal 150g sladkorja v prahu, jaz pa sladkorja sploh ne dodam.

 

Za dekoracijo potrebujete:

• nasekljane olupljene mandlje, legendarni šef predlaga sveže, ne suhih. To njegovo »mušico« sem tudi ignorirala.

Delo

V kozico damo sestavine za sirup in počakamo, da voda zavre. Ko zavre, na močnem ognju kuhamo 5 minut, nato temperaturo zmanjšamo in v cedilo dodajamo v krop polovice breskve, da jih za kratek čas »šokiramo«.

Nato jih ohladimo. To lahko storimo v skledi z ledeno vodo, lahko pa damo eno po eno polovico na pladenj. (Tako naredim jaz.) Večino teh breskev sem brez težav olupila, približno 6 jih je štrajkalo, a je nožek pomagal. Po lupljenju njihov izgled ni tako spektakularen kot pri njihovih večjih sestrah, saj so vinogradniške anemično blede, le tu in tam ima katera rožnat obraz. Značilne rumene barve pri njih ni. Okus pa je čudovit! Z malinami sploh ni posebnega dela, zmešamo jih z želeno količino sladkorja in precedimo skozi cedilo, semen ne potrebujemo.

Postrežba

V servirno posodico, kozarec, na krožnik, krep, desko, kamen, pokrovko, v steklenico – skratka kamor koli želite (iz vsega naštetega sem že jedla, a le kam je vsa ta dekoracija šla …) – dajte vanilijev sladoled kot vzglavnik (ponavadi je posteljica?), nanj pazljivo položite breskvice in jih oblijte po strateško bledih delih z malinovo omako.

Meni sicer sladica ni vrnila glasu, je pa vrnila nasmeh na moj obraz in seveda teniske na stopala.