JEŠPRENJ KOT RIŽOTA
Dolgo pričakovano poletje se je že prevesilo v drugo polovico. Kot ponavadi je zopet peklensko vroče in vlažno. Ne moremo dihati, živeti, delati, kaj šele kuhati. A tudi to poletje bo minilo in sledilo mu bo novo naslednje leto in vsi bomo spet sopihali, trpeli in komaj čakali dež, sneg, smučanje … Poletni meniji odvisni od ponudbe na tržnici, moči klime in dobre volje kuharice/ja. Najbolj pogosto so na mizi solate, meso na žaru, hitro pripravljene testenine. Če želiš pravilno skuhati rižoto, ne gre brez 20-minutnega dežurstva ob štedilniku, ko s kuhalnico mešaš riž in ga spreminjaš v čudovito kremasto rižoto. Prepričuješ se, da tvoja od sonca posušena koža ravno zdaj potrebuje soparo, ki bo izravnala morebitne gubice.
Jaz sem uživala v kuhanju rižote od jeseni do pomladi. Zadnja ohladitev pa me je spomnila, da ne bi bilo slabo skuhati zadnjo »turo« doma pridelanega ješprenja in izkoristiti del za ričet oziroma ješprenj (mi smo ga v Splitu imenovali orzo), drugi del pa zmrzniti. Na tem delu mi ni treba izgubljati besed o tem, da je boljše imeti vse sestavine sveže.
Danes je bil dan za ješprenovo rižoto. Prvič sem jo delala pred dvema letoma v mamini kuhinji v Splitu. K nam na obisk je prišel družinski prijatelj – chef Robert Gregorčič iz Oštarije v Dolenjskih Toplicah. Povabili sta ga moji prijateljici Lana in Lada iz »O La La« – čudovite humanitarne akcije, ki poteka v Splitu že pet let in pol. Splitski brezdomci (36 jih je), za katere skrbijo v Društvu Most, imajo kosilo v ljudski kuhinji. Lada in Lana sta povabili splitske družine, da jim skuhajo še en obrok – večerjo. Društvo Most je priskrbelo prenočišče, Lana in Lada pa večerjo. A redkokdaj ena družina uspe v svoji kuhinji skuhati 36 obrokov. Zato se jih več združi – eni jim kuhajo, eni jim naročijo pice, drugi meso z žara v restavracijah … Vse šteje. Robi me je poklical, zanimalo ga je, kakšne strojčke in posode ima mama v kuhinji. Mirno je poslušal, ko sem mu pripovedovala, kako ima vse, kar potrebuje za štiričlansko družino. Nato je izrekel svoj znameniti stavek: »Piki, to je O. K., se bova znašla.« Skuhala sva ješprenj kot rižoto s kranjsko klobaso. Pomagali so nama: moj mož, oba sinova (takrat stara 12 in 10 let), moja mama z napredovano Alzheimerjevo boleznijo in »nona sitter« Jana, ki je prišla iz Novega mesta paziti mojo mamo.
Na dogovorjeni dan sva šla z Robijem na tržnico. Gospa Nevenka, naša dolgoletna dobaviteljica domačih pridelkov iz Dugopolja, naju je gledala z velikim veseljem, medtem ko sva midva praznila njeno stojnico. Ko je slišala, za katero akcijo gre, nama je takoj dodala še nekaj sadja in polnila še dodatne vrečke s svojimi pridelki. Tudi ona je želela pomagati. Ta dan je bil nepozaben: dvourno sekljanje zelenjave, paprik, bučk, jajčevcev, korenja, čebule, česna, pranje solate … Robi je rekel, da ne bomo samo za danes kuhali, naj jim ostane še za jutri. Vsaj 50+ obrokov! Otroka sta sekljala, prala, mešala. Mama, naenkrat neprištevna, nekoč super kuharica iz gostilniške družine, v tem času ni vedela, za kaj potrebuje nož, kdo sem jaz, kdo so ti otroci zraven nje, vendar so v hipu njene roke pričele lupiti česen kot nekoč. Vsaj za hipec so bili njeni možgani usklajeni z rokami.
Vsako poletje so mediji polni različnih informacij o Piranskem zalivu … V skupni kuhinji tega doma za brezdomce so brezdomci začeli spontano ploskati, ko sem jim predstavila Robija in njegovo jed, za povrh pa še dva pekača prekmurske gibanice. Dva oskrbovanca sta mu takoj blagohotno podarila »svoj del« spornega zaliva.
Moj recept je seveda prilagojen znanju in trenutnim sestavinam v hladilniku. Torej je zelo poenostavljen.
RECEPT
Sestavine
- 2 srednje veliki čebuli
- 2 česna
- 2 korena
- 1 koleraba (zelena)
- 25 dkg kuhanih rakovih repkov (gamberov) (kupimo lahko že kuhane)
- 1 »choriza« – pekoča klobasa (če nabavite kulen, odlično, Robijeva verzija s kranjsko je za prste polizati, ampak ni pekoča)
- peteršilj (nasekljani listi pred postrežbo, stebelca prej, zraven korena)
- olivno olje
- sol
- poper po okusu
- že kuhan ješprenj (Robi je svetoval 1 volumen ješprenja na dva in pol volumna vode, a nisem povsem prepričana, če ni bilo za tri volumne vode, kuhan je bil na tihem ognju okoli 40 minut in ni bil predhodno namočen).
Goveja juha
Najprej sem dala kuhati v slano vodo na velike kose nasekljano kolerabo, prižgala napo in klimo ter šla iz kuhinje za 20–25 minut. Ko se je koleraba zmehčala, sem se vrnila, jo dala v mešalnik in skupaj z olivnim oljem zmlela v gladek pire. Na tej stopnji nisem posebej dodajala soli in popra.
Na olju sem zarumenela čebulo, dodala nasekljano pikantno klobaso »chorizo, da se je narahlo popražila. Česen sem dodala, da se je samo segrel in pustil aromo in že sem združila koren in stebelca peteršilja. Odtaljeni ješprenj je prišel na obisk in se pustil popražiti z zelenjavo ter klobaso. Na to sem zlila juho, a ravno toliko, da je vse pokrila, počasi se je ukuhala in že je bil čas za pire iz kolerabe. Robi mi je povedal skrivnost, kako je pomemben prav ta kolerabin pire, ki da ješprenju kremasto podlago. Pred tem sem jo dodajala v ragu, golaž in juhe, druge njegove vloge nisem poznala. Moja sodelavka medicinska sestra Ana pravi, da je koleraba zelo popularna pri živalih na kmetiji njenih staršev …V drugi ponvi sem na hitro na olju popražila gambere, tik pred postrežbo sem jih dala v jed. A niso bili nujno potrebni. No, mene ta kombinacija morja in celine veseli – a niso to moji otroci, a nisem to jaz? Jed bi lahko bila tudi brezmesna. Kremasta koleraba zavrže vsako misel o uporabi masla in tako imamo čudovito vegansko jed. Svoje mesto v receptu bi lahko našla tudi druga zelenjava – paprika, jajčevec in bučka, kot jih je uporabil Robi.
Kot sem že enkrat napisala, se jed redkokdaj »v nulo« ponovi, vendar bo moja vsaka podobna jed od sedaj naprej vsebovala kolerabin pire, moj novi priljubljen kremasti dodatek.
