V Vrtincu Vročega Olja

KROFI

Lahko naredim torto iz več faz in za njo porabim več dni, božične piškote, praline, potice, rezine, no vse to moji doma obožujejo, vendar, ko zagledajo krof, zagledam iskric več kot nekoč v jeklarnah. Kaj šele, ko zagledajo ameriške preluknjane krofe (koga je pa motil najboljši del krofa?), premazane z bleščečimi glazurami posuti s čokoladnimi drobtinicami, mavričnimi bombončki, ali celo z napolitankicami? Ah kakšna sreča. Toda, ko se približuje Pust, diši celo mesto po krofih. Tudi v čajni sobici porodnišnice. Sestra Jerneja je prinesla svoje, vsaka enaka, okrašena po sredini z venčkom, lepo dišijo, okusne. Skorajda sem je vprašala, kje jih je kupila, ko se je oglasila neka sestra češ, da njene niso tako dobre kot Jernejine, pa obe delata po enakem receptu. Pogoltnem neizgovorjeno vprašanje in vprašam za tehniko praženja. Nesebično deli recept, počasi zagrej olje v posodi in ko boš leseno kuhačo dala v olje slišiš cvrčenje in vidiš ob lesu drobne mehurčke. Vzamem recept, sledim ga dobesedno do črke in vsake pikice in vejice. Ponosno gledam pod kuhinjsko krpo še nepečene krofe kako vzhajajo.

Olje se greje, napetost raste, kuhalnica je pripravljena. Dam na največji plamenik, vendar čisto na tihem ognju (naj bi to bil srednji ogenj) čakam, dam držalo od kuhalnice, napnem bobniče..ne slišim nič, obrišem jo, hitro razmiljšam ali naj jo shladim v vodi pa potem obrišem, ali bom s tem spremenila temperaturo olja pa ne bom slišala zvoka…Počakam še malo in jo spet umočim in…slišim nežno cvrčanje, ali žvrgolenje?, mehurček, en se je pokazal, plop! Prvi krof gre v olje, počasi se napihne, olje veselo žvrgoli, vidim rumeni venček, v ušesih zdaj slišim Triumfalni marš in Radamesa, kako prihaja v mojo kuhinjo, počakaj, venček temni…obrnem krof….venček se komaj pozna in to samo po četrtini krofa…nima veze, dam ga ven na prtiček, nažanem Radamesa nazaj v Egipt, gre drugi v olje… še slabše, ni niti prstana, ni venčka, ni verižice, ni cvirna rumene barve okoli pasu…na vse 36 …Serviram jih družini, vržejo se na njih ne komentirajo niti krofa s četrt venčka, njih ne gane, da sem čist potrta z ne perfektnimi krofi, njim so super…Hvaležna sem ji za takšno reakcijo vendar…

Naslednji dan gre Jerneja z menoj po vseh korakih in zaključi, da je bila napaka očitno v prevročem olju. Ona ga da na električno ploščo, med oznako 3 in 4 in jih dobi vse “okrancane”.

Ne predam se jaz kar tako zlahka……in moji krofi bodo imeli rumeni pas ta dan! Raziskava, temperatura olja mora biti 170C. Ok to je odgovor, termometer se naroči, krofi bodo počakali kakšen dan …

Poskus št 2 Smotra: jajca (domača), maslo (bio), moka iz mlina par kilometrov stran, kvas (ali je bio ali ni naredil je svoje delo) skorja od domačih limonc, ostale sestavina zložene kot v kakšni kulinarski oddaji. Zvezda večera thermometer na varnem, da se ne zlomi. Pod krpo vzhajajo krofi, odločim se za tehniko, da naknado špricam marmelado v krof. Temperatura je ta prava, v majhni kozici samo za en krof (sem mazohistka, a ne?) dam prvi krof… živo srebro (seveda, da ni živo srebro, kaj naj napišem, obarvana alkoholna tinktura?) še naprej raste kljub temu, da se nisem dotaknila ročaja za plin. Umaknem z ognja temperatura se stabilizira, obrnem krof, in…..poglej ga no venček!!! 2 cm širok in ne zgineva, ostaja Frojde šener telefunken tohtar aus elisijum, poje Radames Odo radosti…. ok vse mi se zmešalo vendar triumph je tu! Znanost je uspela! Slišim svog profesora Žarka “ Nema muz’ke brez fiz’ke (rad je malical samoglastnike) e moj Žarko (dalmatinska govorica sledi) nema ni kužine brez fizike,(nadaljujem naprej v slovenščini), a najboljše se fizika pokaže, ko na kolenih z vimov z rumeno krtačo drgnem ploščice….

Naslednje jutro, invazija na krofe, nobeden, da si vzame čas da občuduje moje lepe krofe z venčkom….A da jih grem kupiti naslednjič?

Epilog:

Za službo jih ni ostalo veliko. Pokazala sem jim fotografije, in sem celo v čas od malice uporabila za spletno naročanje termometrov. Jaz pa kapo dol vsem mojstrom in mojstricama peke, ki zgolj z občutkom za kuhalnico in izkušnjami naredijo čudovite izdelke.

 

 

SESTAVINE:

500g gladke moke

80g sladkorja

sveži kvas (40g)

80 g masla

1 jajc

3 rumenjaka

2,5 dl mleka

žlica (štamperle je boljša merna enota) žganja iz vrtnic (sama sem jo naredila pa jo podtikam v vsa peciva, lahko rum, maraskino, poljubno)

skorja ene limone

ščepec (skoraj čajna žlička) soli

vanilija (ekstrakt, sladkor, strok, vse šteje)

POSTOPEK:

Presejati moko v veliko skledo. V delu toplega mleka stopiti kvas in dodati žlico sladkorja da se dopingira. Naredite vdolbino v moki, v njo dati spenjeni kvas in ga z malo moke pomešati in pustiti da en čas počiva. V kozico rahlo sagreti ostanek mleka (če je mrzlo), dodati omenjeno žlico alkohola, po lastni izbiri, vendar pred tem lahko opravite kontrolo kakovosti slednjeg živila. Dodati še sladkor, sol in maslo. Ko se sagreje (ne sme biti vroče) pazljivo dodajati moki z kvasom, na to dodajamo limonino skorjo, eno jajce, in en po en rumenjak. Kuhalnico v roke in počasi na to hitreje, z željo po telovadbi, pretepsti testo, počasi se začnejo pojavljati mehurčki, in testo postane glatko in sijajno. Bala sem ga se dati v mikser, delam ga ponavadi ročno, vendar bom tudi to naslednjič poiskusila. Pustila sem testo da vzhaja na toplem, vsaj 2 uro (da se podvoji), premesila sem ga razvaljala, z modelom izrezovala obročke in jih položila na pomokano kuhinjsko brisačo, vzhajale so še za eno tretjino v višave…

Sago o olju ste že prebrali, da omenim da sem jih dala na vrhnjo strano obrnjeno navzdol. Počakala par minut ne skidajoč zenic z termometra (odkrila sem da se reprezentativni venček na krofovem ekvatorju pojavi in obdrži v temperaturnem razponu od 165-175C), obrnila, počakala 3 minuti dala na papirnato brisačo. Napolnila sem dresirno vrečko z slivovo domačo marmelado in to je to, “mala malica!”