Čokoladna Torta (ena od številnih…ta je brez moke z mandlji)

Čokoladna torta je moja zvesta prijateljica, ki me spremlja od prvega rojstnega dne. Razumeva se brez besed, prenaša vse moje poizkuse, da bi jo spremenila, in se ne pritožuje, ker nisem z njo nikoli povsem zadovoljna. Rada bi, da je boljšega okusa, lepšega izgleda. Le poskusite svoji prijateljici ali prijatelju spreminjati izgled, značaj, vsebino …

Naša povezava prenaša to mojo slabo navado. In kako nežno ramo za jokanje ima. Takoj ji je vse jasno in po čveku z njo se počutim boljše (no, ne zmeraj tudi lažja …). Ko sem vesela, me še bolj razveseli. Seveda to v glavnem velja za tiste čokoladne torte, ki sem jih izpopolnila v svoji kuhinji, in tudi za torte nekaterih mojih prijateljev v določenih slaščičarnah in gostilnah. Ne morem pa reči, da so me vse brez izjeme navdušile. Zgodilo se je že tudi, da nisem imela nobenih pričakovanj, a sem bila kljub temu razočarana.

Otroški rojstni dnevi so odlična priložnost za pokušino tort. Če jo naredi mami ali babi (žal do sedaj še nisem bila na rojstnodnevni zabavi, kjer bi jedli torto, ki jo je spekel oči, stric ali dedi), ta zmaga. Redkokdaj sem jedla slabo torto, pravzaprav le tam, kjer so jo naročili v trgovini ali nepreverjeni slaščičarni. Ljuba duša, v teh primerih sem se skoraj odpovedala sladkarijam. Najprej sem (glede na to, da se jih največ odloči za dva okusa – pol sadne, pol čokoladne) čakala, da sem prišla do sadno-vanilijeve strani. Nato pa sem se pričela opravičevati, češ imam želodčne težave ali afto, ne paše mi sladko …, a istočasno sem jedla bobi palčke, sir, pršut in klobase ter kisle kumare (pri aftah ti res pašeta sol in kis, kajne?!).

Torto po spodnjem receptu bom, čeprav se mi še tako jé sladko, sicer naredila v 20 minutah, potrpežljivo jo bom počakala še 35 minut, da bo pečena, in nekaj uric, da se bo shladila … In se nato še nagradila z dodatnim kosom, ker sem izpustila tisto rojstnodnevno. Ali je bila suha ali pa jo je zalila poplava sladkornega sirupa.

Zadnje čase uživam v enostavnih tortah, brez 15 faz ali acetatne folije za dekoracijo, tekoče glukoze ali sladkorne mase. To so enostavne torte s kremo (druga kategorija so parfait in tart) ali brez kreme s sočno sredico. Ta je moj trenutni hit oziroma uspešnica. Ponavadi jih najdete v kategoriji popoldanskih tort, ko zraven postrežejo čaj ali kavo.

Torta, ki jo predstavljam danes, je povsem primerna tudi za ponoči, ko vas prime nespečnost. Ali ko npr. Peter Prevc osvoji svetovni pokal, ima kdo rojstni dan (za okrogle obletnice so največkrat dvonadstropne torte brez dvigala, a s kremo) ali te obišče kdo, ki se je napovedal zjutraj. Tako torto narediš do popoldan miže, z »neglavno« roko, s »heksenšusom« … Našla sem veliko različnih verzij istega recepta, a veliko kuharjev si lasti ta recept. Jaz sem si ga demokratično sposodila in ga delim naprej.

Zdaj, ko so vsi prestrašeni zaradi glutena in se nam zdi, da bi banko lahko oropal že, če groziš s kajzerico, je ta recept morda bolj zanimiv.

Lansko leto so v enem B&B (prenočišču z zajtrkom) v Italiji za omenjeni zajtrk poleg vseh omlet, pršutov, sirov, mortadel in kosmičev ponudili tudi čokoladno torto, podobno moji. Poskusila sem jo, da lastnica ne bi bila užaljena, in na moje veliko presenečenje je bila okusna čokoladna torta brez kreme! Preverili sva recepte in gospa je bila vesela, ker sem pohvalila čudovit izdelek, jaz pa tudi presrečna, ker sem srečala svojo zvesto prijateljico.

RECEPT

Sestavine

  • 200 g čokolade (po želji; ko je zame ali za moža, izberem 70-odstotno čokolado, na željo otrok uporabim mlečno čokolado, pogosto naredimo kompromis: 40–50 % kakava)
  • 200 g masla
  • 200 g sladkorja
  • 6 srednje velikih jajc
  • 200 g mletih mandljev
  • vanilija (vanilijev sladkor – v redu, vanilijev ekstrat – bravo!, vanilijeva krema – opa, smo se potrudili, vanilijev strok – čestitke in kapo dol!)
  • kozarček oziroma štamperle žganja (priporočam amaretto, če ga ni, je orehovec odlična zamenjava in pravi, da ga daš na tisti boleč želodec in tudi kakšno afto bo požgal)

Priprava

Mandlje zmeljemo (ni tako lahko, kot če melješ orehe ali lešnike) ali kupimo že zmlete (nihče ti ne bo zameril), za okus dodamo mandljevo aromo. Stehtamo sestavine in vključimo pečico na 180 °C. Namažemo model za torto (masa se idealno namesti v 24-centimetrski model, če nimamo takšnega in je večji, pečemo krajši čas, manjših ni veliko v naših trgovinah, če ga imamo, dlje časa pečemo in bolj pogosto preverjamo s palčko za nabodala). Za čokolado in maslo naredimo turško savno – v kozico nalijemo vodo in počakamo, da zavre, na sopari (višja posoda se seveda ne sme dotikati vode) stopimo maslo in čokolado. V drugi posodi ubijemo jajca in damo beljak v eno, rumenjak pa v drugo posodo skupaj s sladkorjem.

Ko sem prvič brala recept v slovenščini, mi je bilo nenavadno, da ni drugega izraza za to dejanje, kot da jajce ubiješ; zakaj ga ne razbiješ, zlomiš, počiš … Lahko bi ga tudi »giljotinirala« ali »egzekutirala«. No, zdaj sem se že navadila, da sem ubijalka, kar se jajc tiče. Ampak ko zakrknejo, se še vedno smejim ob tej besedi.

Uf, kam sem zdaj zašla … Jaz stepem beljak s ščepcem soli vse do belih vrhov, nekoliko mehkejših od Julijskih Alp, z neopranim mešalnikom že stepam sladkor in rumenjake, dokler se volumen ne podvoji in dokler ne zbledijo, nato jih vrnem v življenje z žganico in aromo vanilije (splača se strok vanilije prepoloviti in z nožem postrgati aromatična semena, saj je tako res boljši okus). Čokolada in maslo sta se že povezala v enotno skupnost, hladila sta se pet minut, nato jima primešamo mlete mandlje. Še kakšno minutko počakamo in počasi z lopatko ali leseno žlico dodajamo stepen beljak. Prvo žlico beljaka lahko hitreje zmešamo, tako razrahljana zmes postane lažja za vmešavanje (v tuje posle J) preostalega snega od beljaka. Zmes damo v model, model v pečico, po 30 minutah naredimo preizkus z leseno paličico in če se ne lepi, je pečena. Idealno je, da je v notranjosti sočna. Jaz jo včasih okrasim, ni pa to obvezno. Jaz sem za danes ostala zvesta našem logu. Naj vam tekne!